OR refleksija kritiški zapis Petre Kapš o video instalaciji Jasne Hribernik

Jasna Hribernik, Tense Present: NeMir

 

Umetnica lucidno zgosti sodobnost v prizor, ki pomenljivo drsi skozi čas, niha med že znanim, že zgodenim, kar je varno zasidrano nekje v minulosti že preteklega, v bralnem, filmskem, sanjskem, medijskem spominu, kot preostanek vizije, a sočasno video in način njegove umestitve v prostor grozeče odseva ostrino najbližje sedanjosti. Natančno krajevno izhodišče z veduto Mariborskega Lenta in odsevom Studencev govori o umetničinem razmerju do tega prostora. V nadrealnost prizora, nabitega s čustvi, kot jih sproža neposreden stik s silovitostjo osnovnih elementov zemlje, tli globlja resnica današnjega časa. Ta ni zgolj enigmatična in se ne vrti le okrog brutalne negotovosti, ampak vrta prav v neznosnost ponavljanja istega.**

 

Nočno projekcijo video dela Tense Present: NeMir je Jasna Hribernik zasnovala na fasado Centralne Postaje Maribor, hiše na Koroški cesti, eni najstarejših ulic v mestu. Pročelje je dve noči ”gorelo” v mediiziranem ognju, z video delom, ki ima svojo konkretno osnovo nedaleč stran od lokacije projekcije, dobesedno za vogalom ulice. Arhitektura poslopja z vhodnimi vrati na sredini je video sliko razdelila na goreči levi in desni vodnati del, na oba bregova reke Drave z veduto Lenta (levo spodaj v kompoziciji in projekciji videa) in odsevom zvonika studenške cerkve desno zgoraj, z dogajanjem, kot se je zrcalilo v večerni ambient na gladini reke. Površina vode se je zdela kot kristalno zrcalo – z dramatično zahajajočo zarjo in oblizujočimi ognjenimi jeziki. H kozmično-apokaliptičnemu občutju je pridodala zvočnost posnetkov vesolja, predvajana glasno, stopnjujoč hrup prometne ceste.

 

Pogum in lucidnost avtorice velja v prvi vrsti idejni zasnovi in lokacijski umestitvi video instalacije. Koroška cesta je prometno zgoščena, kaotična, nevarna za pešce in kolesarje. Tam, kjer so konkretne okoliščine projekcijo nekoliko potisnile v mrak – v mislih imam predvsem odsek prizora z veduto Lenta in svetlobnimi snopi avtomobilov, ki so v sicer ”negibni” prizor gorečega nabrežja vnašali izostreno dinamiko, in je na pročelju fasade zasedal spodnji rob, nekje blizu nog mimoidočih – prav tam je realno okolje s prometno situacijo smiselno vstopalo v dogajanje instalacije.

 

Formalno je video na šipah in belih površinah fasade učinkoval mehko in lazurno, nekako nesnovno, svetlobno in hologramsko. Enega od razlogov tovrstnega učinka lahko pripišemo nedoločljivosti vira projekcije. V polju zvoka in glasbe bi situacijo opisali kot akuzmatično, kar pomeni, da vir zvoka poslušalcu ostane prikrit. Na področju videa pa bi bila hologramskost še najbližja konkretni izkušnji. Ob tem je svoje prispevala še potopljenost v vsakodnevno medijsko imažerijo globalnega dogajanja, ki jo ljudje živimo povsem nerazločeno.

 

Jasna Hribernik z video instalacijo odpira, med drugim, še vedno, in vedno znova aktualno problematiko vizualnega sporočanja na javnih površinah (ki so seveda večinoma privatna lastnina, a s svojo navzven, k mimoidoči_emu obrnjeno površino tvorijo vizualno okolje, do katerega je mimoidoča_i brez vsaj minimalne možnosti izbire). V primeru izložbenega razstavnega prostora je treba prakse reklamiranja in propagande nujno vedno znova kritično premišljevati. Izložbeno okno je v evropskem kulturnem miljeju namreč neizogibno zraščeno s tradicijo ideološkega programiranja skupne družbene klime, ter potrošnje. Umetnica javni prostor nagovori s časovno odmerjeno podobo – simbolno in pomensko zasičenim prizorom, v katerem zgosti silnice, ki ključno določajo današnji čas.

 

Prizor gorečega mesta je ikonična podoba z bogatim asociativnim poljem. Tense Present: NeMir ni toliko refleksija katastrofalnega stanja v mestu in svetu, vojn, nasilja, grozovitega trpljenja in vztrajne amnezije, uprizoritev stvarne apokalipse, v katero tone današnji čas in pripravlja pogorišče za jutri, čeprav je prav to, kar video neposredno nagovarja. Umetnica je mestu ponudila, da se samo uzre in doživi posredovano izkušnjo katastrofe, v katero se stekajo prizori pogorišč globalnega medijskega sveta. Inscenacija ognjenih zubljev na fasado hiš pa ima še vsaj eno izkustveno os – ki je s prvo neizogibno povezana – to je evokacija transformacijske, prastare moči ognja, konkretno in simbolno. Hipoma, in lahko zelo nasilno, predrami otopelost teles in duha.

 

Nenazadnje, vemo, da voda ne gori. Umetnica v kompoziciji videa posnetek Lenta in reke obrne na glavo in z gorečo vodo ustvari večpomenski pogled, ki nebo in zemljo zrcali proti drugačnim razsežnostim stvarnega. Paradoks napaja nemogoča snovna zmes, izničujoče lastnosti ognja in vode. A hkrati vemo, da zelo dobro izgorevajo fosilna goriva, in da so zaloge že skoraj pri koncu. Nafta in voda sta ključna geopolitična akterja, prva je bila večinoma izčrpana tekom 20. stoletja, kako bo z drugo, bo povedalo 21. stoletje.

 

* OR refleksija je avtorski kritiški projekt Petre Kapš s ciljem refleksije umetnosti z medijem kritiškega pisanja. V letu 2016 refleksije naseljujejo raznolike spletne portale.

** Iz besedila (Petra Kapš) ob napovedi video instalacije Tense Present: NeMir, ki je bila na ogled na pročelju Centralne Postaje Maribor 6. in 7. oktobra 2016 med 20:00 in 24:00. Avtorica besedila sem zasnovala projekt FASCINO (za Centralno Postajo Maribor), v okviru katerega je bila video instalacija Jasne Hribernik uresničena.

 

OR refleksijo 2016 prijazno podpira Mestna občina Maribor.

Vaš brskalnik je zastarel in več ni podprt. Prosimo prenesite si enega izmed modernih brskalnikov: firefox, chrome, internet explorer, opera, safari.